Marjeta in Marko

Marjeta tisto noč ni spala. Ujeta je bila v mešanico spominov, fantazij in nočnih mor. Njegove roke so grabile po njej, držal jo je čvrsto ob sebi, kot da je nikoli ne bo spustil. V pogledu se mu je lesketala strast, surovo poželenje in odločnost, ki se je je bala in ki ji vlivala upanje, da ga bo ta ista sila gnala v željo po ženitvi. A bolj ko je bila budna, bolj ji je bilo jasno, da so njeni upi prazni in da bo on slej ko prej klonil vaškim pravilom in si našel primernejšo.

Razboljena in zlomljena, pa vseeno v svoji odločitvi trdna, je vstala. Marko je še spal. Plitvo in hitro je dihal in bil ves bled, že skoraj siv. Čeprav je iz njega življenje prehitro odtekalo, je bil zanjo vseeno najlepši dojenček na svetu. Previdno ga je dvignila, poljubila in položila v škatlo. Ponesla ga je k reki.

Predramil se je in jo gledal s tistimi velikimi otroški očmi, polnimi odkritega pričakovanja.

Nežno je potisnila škatlo v reko in gledala, kako njen Marko odhaja. Gledala sta se in po tem mogočnem stiku se je pretakala ljubezen, prvinska, čista, iskrena ljubezen. Rada ga je imela, neskončno rada, bil je njen, nebogljen, majhen in bolan, brez nje zagotovo obsojen na smrt.

A vedela je, da je izven tega pogleda svet, ki za Marka ne ve, ki ji bo z njegovim odhodom zagotovil poroko s poštenim človekom, do katerega bo z leti le počasi začela čutiti vsaj pripadnost. Vseh ostalih ugibanj se je branila na vso moč. Kaj bi bilo, če bi Marka le nesla k župniku, bi ga pozdravil? Ali bi jo, kot predlanskim Metko skupaj s pankrtom iz vasi izgnali?

Vsul se je plaz žalosti in jo pokopal, z zadnjimi močmi se je prepričala, da je prav, kar dela in zaprla oči. Ni ga bilo več.

Marjeta je ostala živa in je živela še mnogo let, a če človek pogleda resnici v oči, začuti, da Marjete od takrat naprej prav tako ni bilo več.