Nebesa ali pekel?

Kakanj, 18.1.2014. Vse kaže, da je mesto dokončno zaspalo. Tisti, ki še imajo službe v pol propadlih tovarnah, se vsako jutro klaverno odpravijo tja, ostali pa kadijo poceni cigarete in čakajo, da bo konec dneva. Poleti se še kdo prikaže iz bloka, pozimi pa v megli ni najti nikogar.
Sobota zvečer je in edini svetleči pano v mestu kaže, da je količina trdih delcev v zraku za 280% presegla najvišjo dovoljeno, to je 17 primer presežene zgornje meje v tem letu. V megli, mrazu in temi se ne vidi prav dosti.
A kaj pravzaprav je za videti? Mlada mamica Sanja z vozičkom, ki ji ga je slabovestno podaril stric iz Nemčije, brezvoljno potiska voziček proti bloku. Ve, da jo jutri čaka spet isto: iz ostankov bo naredila na hitro nekaj za jesti, okrog šestih se bo vrnil njen Jasmin, najverjetneje pijan in njena usta najverjetneje ne bodo edina, ki jih bo tisti dan poljubil. Na drugem koncu mesta se trije najstniki poskušajo opiti z Mercator pivom, misel na seks sicer še ždi nekje v njihovih glavah, čeprav jim je jasno, da bodo nedolžnost težko izgubili z žensko - danes te trzajo le še na denar, česar pa oni od svojih delavskih staršev dobivajo v zelo omejenih količinah. V neposredni bližini najstnikov v domu za upokojence na oddelku za nepokretne ležijo trije moški in čakajo, da jim bo sestra Sarajlija prišla voščit lahko noč in ugasnit luč. Vedo, da pomladi ne bodo dočakali, vendar v dokončnosti tega dejstva nimajo ideje, kaj bi lahko storili, da bi se vrnili v njim nekdaj drago socialistično življenje.

Takrat se zabliska. Čeprav je v meglenem vremenu to nenavadno, je res: čisto pravi blisk osvetli meglen pokrov Kaknja. Prebivalci se za hip ozro v nebo, a ko vidijo, da ni nič, se ponovno potopijo v svoj brezup.
Vendar pa kot vse stvari v življenju, tudi blisk ne ostane brez posledic. V mestu se z bliskom pojavita dva človeka. Eden je prav blažen, drugi pa prav hudoben. Rekli bi jima lahko tudi angel in hudobec, saj sta prav tako izgledala in tudi prav tako sta se nosila. Eden je bil ves svetel, miren in dobrohoten, drugi pa temen, grd in odkrito bogat.

Sanjo in njenega dojenčka sta prestregla prav pri vhodu v blok. Še preden je uspela pomisliti, da morda dvigalo do 7. nadstropja ne dela, ji je skozi možgane šinilo začudenje, od kod sta se vzela ta dva.
Prvi jo je nagovoril ta svetel z vprašanjem, če si želi lepšega življenja. Sanja ga je poslala v tja, kamor nune ne posegajo, ta temen pa je izkoristil prednost in ji hitro ponudil cigarete, češ, da bi se  odkupila. Te je sprejela in že hotela riniti ključ v vhodna, nekoliko dotrajana vrata bloka. Ta svetel je poskusil ponovno, če bi morda želela brezplačno pomoč. Sanji se je zazdelo, da je uganila: da, Jehovove priče sta, zato je prijazno odvrnila, da ne rabi pomoči. Ta temen je le izpljunil resnični namen: "Gospa, naj se predstaviva: tale prijazna, a dolgočasna oseba zraven mene je bog, jaz pa, ker je bilo božje mesto že zasedeno, sem pač vzel hudičevstvo. Upam, da vas to ne moti. Midva sva prišla zato, ker sva se spomnila, da bi naredila nagradno igro. Tisti, ki bo do jutri zvečer napisal najboljše pismo o tem, zakaj si ravno on zasluži nagrado, ki si jo sam izmisli, bo to nagrado tudi dobil. Pri nagradi ni treba biti skromen - lahko si zaželite karkoli, kar je znotraj najinih moči - uspešno kariero in srečno življenje za vašega sinka, Jasmina, ki bo zvest, trezen in bogatejši, dobite lahko dobro službo in vrtec za malega, karkoli, gospa, le da napišete do jutri zvečer in oddate v belordeč nabiralnik, ki od danes naprej visi na bivši zgradbi centralnega komiteja, danes pošti".
Sanji so se ob teh, zanjo zelo močnih obljubah zasvetile oči. Malo je razmislila, nato pa rekla, da bo premislila, vrata so se pod pravilno kombinacijo zobcev na ključu le vdala in že je ni bilo več.

Ta temen in ta svetel sta se spogledala nad nepričakovano reakcijo Sanje in se odpravila po svoji poti naprej. Prišla sta do najstnikov in jima, podkrepljena z znanjem, kako je treba s temi Kakanjci delati, naravnost povedala, po kaj sta prišla. Najstniki so se zarežali in ocenili njuno govorjenje kot "budalaštine", eden je kot željo omenil zadnjo plat Suzane, njihove sošolke, drugi pa je le pljunil. Tretji je bil ves čas tiho in je zgledalo, kot da ni ne slišal, ne opazil nenavadne dvojice.

V domovu za starejše sta se zadržala dlje časa. Sarajlija ju je že na hodniku ustavila in pobarala, kam da sta namenjena, a tudi njo je nekaj cigaret zahodne znamke hitro odpravilo. Trije moški so bili obiska zelo veseli. Eden je, ob novici, da gre za hudiča in boga celo predlagal, da bi zapeli kakšno pobožno pesem, a ker so pripadali vsak svoji veri, se niso mogli domeniti, katera bi bila najbolj primerna.
Ta temen in ta svetel sta imela nekaj težav, da sta prebila njihovo neverjetno prometen pogovor in da sta jim uspela povedati za kaj gre. Možakarji so nekaj časa debelo gledali, potem pa je eden rekel, da ne verjame, da je res, kar sta rekla in ju poprosil za legitimacijo. Drugi je povedal, da mu je zadnjič nekdo ukradel njegov zvesti, 44 let star brivnik in da je prijavil tatvino, pa se glede tega ni še nič zgodilo, da morda ni kateri od njiju že kdaj prej hodil tu okrog? Tretji je rekel, da jih bog in hudič čakata na onem svetu in da ni nobene potrebe, da bi hodila že prej sem.

Ta temen in ta svetel sta obiskala še 6 birtij, gostiln in kava-barov, kino, manjši nakupovalni skoraj center, nek manjši domači rojstnodnevni žur, pustila sta na vso moč privlačen letak pod vrati 193 stanovanj v blokovskem nizu (kjer ni delovalo dvigalo, sta pustila še dodatno notico z obljubo o vedno delujočem dvigalu), obiskala sta tudi cerkve, mošeje in templje, celo izpitni center za vozniško dovoljenje sta novačila.

Nedeljo sta prepustila prebivalce, da se kuhajo v pričakovanju, razmišljanju, pisanju. Jasno jima je bilo, da sta dva usodnika, ki lahko Kakanj popeljeta boljšemu jutri naproti v takem mestu nadvse intrigantska. In le kaj vse bodo ljudje zapisovali v svoja pisma? Ali se bo kdo odrekel kajenju? Bo kdo priznal kak res mračen greh, da bi si pridobil na prednosti pred drugimi? Bo kdo še posebej literarno razpoložen in bo razkril globočine svojega dušnega trpljenja?
Po drugi strani pa sta tekmovala - kdo bo dobil več priprošenj - hudič ali bog? Komu ljudje bolj zaupajo? Koga si bolj želijo? Kaj so za manj dolgočasno, megleno in brezupno življenje pripravljeni storiti?

Naslednji dan ob osmih zvečer sta slovesno vkorakala pred bivšo zgradbo CK. Pričakovala sta sicer občinstvo, a očitno so bili ljudje le preveč sramežljivi. Ali pa so jih odgnali temačnost, turobnost in neprijetnost, ki so skoz in skoz prepredali Kakanj?

Bog je, kot večja avtoriteta, s posebnim ključem odprl nabiralnik na spodnji strani in iz njega se je vsul ... prazen nič. Osuplo sta strmela v meglo, ki je počasi polzela pod nabiralnikom. Niti enega samega samcatega pisma.

Podobne kampanje sta sicer že imela. V nekem mestecu blizu Seula sta v nabiralniku našla celo pismo še nerojenega otroka, kar je bil res ekstrem. A manjšega odziva kot 10% prebivalstva še nista doživela. A zakaj tokrat nič? Mar Kakanj ne želi prodati duše ali pa si zagotoviti večnega dušnega miru? Je Sanji vseeno za njenega dojenčka? Je možu, ki ima le še 1 teden življenja res vseeno za še zadnjo neskončno osrečujočo zaljubljenost? Si najstniki ne želijo originalne Smirnof Vodke in opojnosti oblin Suzane?

Po razmisleku sta ugotovila, da ju je nekaj že prehitelo. Duša, upanje in življenje Kaknja so bili že dolgo dolgo pod rušo in ni ga bilo več hudiča, ne boga, ki bi uspelo ponovno obuditi mesto.

Privezala sta si dušo s tisto najstnikom namenjeno vodko in jo hitro ubrala proč, upajoč, da se Kakanj ne bo razširil naprej, na druga mesta in pokončal najboljšo stvar na svetu: hrepenenje.

Marjeta in Marko

Marjeta tisto noč ni spala. Ujeta je bila v mešanico spominov, fantazij in nočnih mor. Njegove roke so grabile po njej, držal jo je čvrsto ob sebi, kot da je nikoli ne bo spustil. V pogledu se mu je lesketala strast, surovo poželenje in odločnost, ki se je je bala in ki ji vlivala upanje, da ga bo ta ista sila gnala v željo po ženitvi. A bolj ko je bila budna, bolj ji je bilo jasno, da so njeni upi prazni in da bo on slej ko prej klonil vaškim pravilom in si našel primernejšo.

Razboljena in zlomljena, pa vseeno v svoji odločitvi trdna, je vstala. Marko je še spal. Plitvo in hitro je dihal in bil ves bled, že skoraj siv. Čeprav je iz njega življenje prehitro odtekalo, je bil zanjo vseeno najlepši dojenček na svetu. Previdno ga je dvignila, poljubila in položila v škatlo. Ponesla ga je k reki.

Predramil se je in jo gledal s tistimi velikimi otroški očmi, polnimi odkritega pričakovanja.

Nežno je potisnila škatlo v reko in gledala, kako njen Marko odhaja. Gledala sta se in po tem mogočnem stiku se je pretakala ljubezen, prvinska, čista, iskrena ljubezen. Rada ga je imela, neskončno rada, bil je njen, nebogljen, majhen in bolan, brez nje zagotovo obsojen na smrt.

A vedela je, da je izven tega pogleda svet, ki za Marka ne ve, ki ji bo z njegovim odhodom zagotovil poroko s poštenim človekom, do katerega bo z leti le počasi začela čutiti vsaj pripadnost. Vseh ostalih ugibanj se je branila na vso moč. Kaj bi bilo, če bi Marka le nesla k župniku, bi ga pozdravil? Ali bi jo, kot predlanskim Metko skupaj s pankrtom iz vasi izgnali?

Vsul se je plaz žalosti in jo pokopal, z zadnjimi močmi se je prepričala, da je prav, kar dela in zaprla oči. Ni ga bilo več.

Marjeta je ostala živa in je živela še mnogo let, a če človek pogleda resnici v oči, začuti, da Marjete od takrat naprej prav tako ni bilo več.