Razboljena in zlomljena,
pa vseeno v svoji odločitvi trdna, je vstala. Marko je še spal. Plitvo in hitro
je dihal in bil ves bled, že skoraj siv. Čeprav je iz njega življenje prehitro
odtekalo, je bil zanjo vseeno najlepši dojenček na svetu. Previdno ga je
dvignila, poljubila in položila v škatlo. Ponesla ga je k reki.
Predramil se je in jo
gledal s tistimi velikimi otroški očmi, polnimi odkritega pričakovanja.
Nežno je potisnila škatlo
v reko in gledala, kako njen Marko odhaja. Gledala sta se in po tem mogočnem
stiku se je pretakala ljubezen, prvinska, čista, iskrena ljubezen. Rada ga je
imela, neskončno rada, bil je njen, nebogljen, majhen in bolan, brez nje
zagotovo obsojen na smrt.
A vedela je, da je izven
tega pogleda svet, ki za Marka ne ve, ki ji bo z njegovim odhodom zagotovil
poroko s poštenim človekom, do katerega bo z leti le počasi začela čutiti vsaj
pripadnost. Vseh ostalih ugibanj se je branila na vso moč. Kaj bi bilo, če bi
Marka le nesla k župniku, bi ga pozdravil? Ali bi jo, kot predlanskim Metko
skupaj s pankrtom iz vasi izgnali?
Vsul se je plaz žalosti
in jo pokopal, z zadnjimi močmi se je prepričala, da je prav, kar dela in
zaprla oči. Ni ga bilo več.
Marjeta je ostala živa in je živela še mnogo let, a
če človek pogleda resnici v oči, začuti, da Marjete od takrat naprej prav tako ni bilo več.